Končno sem imela prosti dan, da sem lahko z mojim dragim šla do obale in ta dan so mi v glavi ostali prekrasni sandali, ki sem jih videla na sprehodu v izložbi. Ta dan sem želela samo uživati in sem si obljubila, da ne bom zapravljala časa v trgovinah, ker po navadi me vedno zanese, da potem hodim vsa zmedena po tri ali več ur po trgovinah, na koncu vidim prekrasne stvari, ki si jih ne morem privoščiti, porabim ogromno časa in domov odidem žalostna.
Tokrat sem rekla, da po trgovinah ne grem, a kaj ko sva z fantom šla po ulici polno izložb in tako so bili v izložbi prelepi sandali, ki sem si jih želela. Bili so dragi, fantu sem dala vedeti, da so mi všeč in da bi jih rada imela, hkrati pa sem se bojevala, ker sva imela skupni denar, da so sandali nepotrebni strošek. Fant je videl ,kako si jih želim in mi jih hotel kupiti, da me osreči, a sem ga ustavila, hotela sem držati svojo obljubo. Šla sva naprej, preživela prekrasni dan ob morju.
A jaz ne bila jaz, če mi sandali ne bi ostali v glavi. Drugi dan sem se zbudila z mislijo na njih. Hotela sem biti tiho, pa mi ni uspelo, spet sem se zagovorila in povedala, da so mi sandali ostali v spominu, ker so res tako lepi in kako dolgo si že želim takšne sandale.
Moj fant je odreagiral jezno, da bi se sandali morali kupiti, bil je resnično jezen, zakaj si čevljev ne privoščim, če so mi tako všeč. Naslednje dni nisem hotela več omenjati čevljev, so pa bili v moji glavi. Moj fant ne bi bil moj, če me ne bi čez štiri dni presenetil in ja v škatli so bili sandali, katere sem gledala v izložbi. Kako?
Doma je pogledal številko moje noge na drugih sandalih in šel v mesto, sandali so še vedno bili v izložbi, kupil in presenetil.