Končno so bili tudi kompostniki očiščeni, ker sem našla način, kako bom to naredila, brez da bi me kakšna osa ali sršen pregnal. Očistila sem ga pozno zvečer, ko je bilo preverjeno, da ne bo tam nobenega mrčesa, ki pika in ki se ga, zelo bojim. Ja vem, da sem skoraj taka kakor kdo, ki se boji miši, ampak res si ne želim takšnega pika. Ne vem, zakaj bi tvegala to, če ne potrebujem. Verjetno tudi zato fant, ki nam kosi travo ni dobro pokosil tam okoli, kjer so kompostniki, ker si tudi tega ni želel. Popolnoma ga razumem in niti nisem nič rekla, ker vem, da bi bilo zelo nevljudno, če bi mu očitala, da tam ni dobro pokosil. Jaz bi naredila enako.

Ko je bila ura okoli desete zvečer in je bila že čista tema, sem vzela škarje in posodo in odšla tja, kjer so kompostniki, da očistim tisto, kar je zaraščeno. Ni minilo veliko časa in vse je bilo urejeno. Tudi nobenega brenčanja nisem slišala. Mimo je prišla le sosedova mačka in me čudno opazovala. Sicer bi bila pa jaz ista, če bi bila maček. Na srečo nisem in še to srečo imam, da mi je uspelo rešiti situacijo tam, kjer so kompostniki, da je sedaj zelo prijetno. Kar pomeni, da bom vsakič, ko bom nesla tja odpadke, imela manj dela, ker sedaj tam ni več nič zaraščeno.

Škoda le, da sem toliko časa čakala na to. Res je bilo že prav vidno neurejeno od daleč, ampak so me res motile ose in tudi zvečer ravno nimam veliko lasa, ker se posvečam drugim stvarem. No vsaj poizkušam se osredotočiti še na kakšna izobraževanja, da še kaj napredujem v življenju. Mislim, da je to kar temeljen razlog, da so kompostniki malce dlje časa čakali, da so prišli na vrsto.