Moj oče je imel foto salon, tako se spomnim že od malega, da je bil njegov svet izdelava fotografij od jutra do večera. Rad sem se družil z njim in bil v njegovem salonu, ker si je vedno vzel čas, da mi je vse pokazal, kako se fotografije izdelujejo. Kasneje v mladosti, sem prišel v obdobje, ko me izdelava fotografij ni prav nič zanimala, oče pa je je bil že star in si je želel penzije. 

Ker je videl, da me izdelava fotografij ne zanima, je hotel vse skupaj prodati, da me ne bi obremenjeval. Moja mama pa takrat tega ni dovolila, kajti vedela je, da sem v tistih letih, ko mladi radi uživajo, ne razmišljajo, kako bodo začeli delati. Pregovorila je očeta, da naj raje zaposli delavca in ohrani foto salon in tako je tudi naredil.

Še danes sem mu hvaležen za to, seveda tudi mami, kajti brez nje, danes salona ne bi imel. Tako pa sem danes ponosni lastnik salona, ker me izdelava fotografij zelo zanima. Ko sem končal svoj študij, sem moral počasi poiskati zaposlitev, takrat mi je mama povedala vso zgodbo, zakaj ima oče še kar salon. Bil sem navdušen, da bi foto salon lahko bil moj in tako je mama očetu povedala, da bom jaz vodil salon in da imam veliko željo.

Vse se zgodi ob pravem času, tako pravijo in to je čisto res. Danes mi izdelava fotografij prinaša zaslužek, moram pa priznati, da rad počnem to delo. Najlepši pa mi je občutek, ko foto salon spet živi. Gre iz generacije v generacijo. Sam sem ponosni lastnik, izdelava fotografij je postala moje življenje. 

Tudi oče me kdaj pa kdaj obišče in da kakšne dober nasvet, seveda pa tudi jaz njega pokličem za nasvet, kako je lahko izdelava fotografij še boljša. Skupaj delava naprej.