Ko sem se srečal s sosedom in mi je povedal, da ga prevzelo igralništvo, sem si sam mislil, da to pa ni nič dobrega. Tako sem tudi njemu povedal, da naj pazi, da ne bo prepozno. A kaj, ko sem ga videl, kako zelo žari in kako uživa, ko se je podal v igralništvo.

Tako sva se pogovarjala dve uri, razlagal mi je vse po vrsti, kako igra, kolikokrat izgubi in kolikokrat dobi. Mene to res ni zanimalo, klepetal je tako dolgo, da sem ga povabil na pivo, da sem se končno lahko usedel. Ko sem se usedel, sem imel čas poslušati, kako igralništvo sploh funkcionira. Seveda moramo vedeti, da vsak igralništvo jemlje po svoje in da vsakemu ni všeč. 

Tako bi lahko sosed iz mojih besed prebral, da mi ni všeč igralništvo in da bi lahko nehal govoriti o tem. Po drugi strani pa se je tako razgovoril, da mi je postalo zanimivo, kako on to igra in koliko imaš možnosti, da kaj zadaneš.

Kmalu me je že začel nagovarjati, da bi se sam lahko podal v igralništvo, ker je res super. Jaz pa res nisem človek rizika, vse imam vedo naštudirano in škoda mi je vsakega evra, ki bi mi ga igralništvo pobralo, zato sem mu to tudi povedal. Potem se je hotel izgovarjati, da on do zdaj ni vložil toliko, da ne bi dobil nazaj. 

Skoraj sem ga vprašal, zakaj igra, če je vedno na nuli, ampak sem se vzdržal, ker vem, da bi mi zameril.

Če je njemu igralništvo tako dobro, potem naj igra, ampak ni pa mu potrebno siliti v igralništvo drugih ljudi. Vsak človek dobro ve, kaj igralništvo je in sam se bo odločil, ali ga pritegne ali ne. Mene ne pritegne in me tudi nikoli ne bo, ker sem človek, ki ima rad vse pod kontrolo.